Romanje v Belo krajino
- objavil(-a) Jože Kos, polšniški organist
V soboto 5. aprila 2025 smo se župnijski sodelavci iz Litije in Polšnika odpravili v Belo krajino. Organizator g. župnik Marko Mrlak je pripravil program, odlično organiziral in vodil naše romanje. Zjutraj smo iz Litije preko Bogenšperka nadaljevali pot v Žužemberk in naprej po dolini Krke ter ob robu Kočevskega Roga mimo Semiča v Črnomelj.
Tukaj nas je pozdravil župnik Janez Žakelj, ki nam je v začetku na kratko predstavil spomenik umorjenih Belokranjskim duhovnikov in zelo težke razmere druge svetovne vojne in po njej.
Sledila je predstavitev Svetega leta 2025: Leto 2025 je bilo imenovano s strani papeža Frančiška za sveto leto. Slovenski škofje so med stoletnimi cerkvami izbrali 22 cerkva, ki predstavljajo v tem letu milostne kraje. Romarji gredo skozi svetoletna vrata in v poživitvi vere v teh cerkvah pristopijo k zakramentu sprave in prejmejo svetoletni odpustek.
Cerkev svetega Petra v Črnomlju je tudi ena od teh izbranih Slovenskih cerkva in tukaj smo imeli sveto mašo .Po zaključku so nas pogostili z belokranjsko pogačo in v kratkem filmu predstavili zgodovino kraja.
Sledila je pot v Metliko. V Metliškem gradu, ki je urejen v muzej smo si ogledali razstave pod naslovom: Bela krajina v odsevu sedmih tisočletij - Življenje in zapuščina naših prednikov
Uvod v razstavo je petnajstminutni film Podobe Bele krajine, ki z besedo in sliko seznani obiskovalce z zgodovino ter s kulturno in naravno dediščino pokrajine med Gorjanci in Kolpo.
Bela krajina je svojevrstna tako v geografskem kot etničnem, kulturološkem in zgodovinskem pogledu. Kdo vse so bili njeni prebivalci niti ne vemo točno, so pa najstarejši ohranjeni predmeti, ki so jih uporabljali, iz časa mlajše kamene dobe. Od takrat (sredi 5. tisočletja pr. Kr.) do pozne antike so tu živela razna ljudstva, ki so za seboj puščala sledove, danes vidne v arheološki zbirki Belokranjskega muzeja.
V kulturnozgodovinski zbirki je prikazana zgodovina Bele krajine od nastanka mest v 14. stoletju do Ilirskih provinc. Zlasti težki časi so bili v 15. in 16. stoletju. Ko so Turki leta 1408 pri Metliki prvič prestopili tla nekdanje Kranjske, so v naslednjih 170-ih letih še velikokrat morili, požigali in plenili po Beli krajini. Da bi se dežela ubranila napadov, je bil v 16. stoletju ob meji zgrajen obrambni sistem, imenovan Vojna krajina, ki so jo poselili Uskoki, pred Turki pobegli Srbi in Hrvati.
Največ predmetov in drugega gradiva je povezanih z Belokranjci, ki so predstavljeni v etnološki zbirki. Ime Beli Kranjci se je pojavilo v prvi polovici 19. stoletja po tedaj tu splošni beli noši in ti prebivalci jugovzhodnega dela nekdanje dežele Kranjske so dali ime celi pokrajini. Prikaz sledi spominu na resnične ljudi, ki so na razstavi prisotni s svojimi predmeti, fotografijami, dokumenti, glasovi. Na tiste, ki so se vse življenje spogledovali z revščino, pa so vseeno peli, tkali lepe otirače in delali še lepše pisanice. Na meščane, ki so po materialnem bogastvu zelo zaostajali za onimi v večjih mestih, po duhovnem pa so jih morda celo prekašali, ko so ustanavljali prva društva na Dolenjskem in Slovenskem.
Zbirka novejše zgodovine opozarja na najpomembnejše dogodke v prvi polovici 20. stoletja. Ob prelomu stoletij so težke gospodarske razmere prisilile na tisoče Belokranjcev, da so se izseljevali v razne evropske dežele, največ pa v Ameriko. V stari Jugoslaviji se je Bela krajina le počasi trgala iz zaostalosti. Bila je brez vsake industrije; imela je le nekaj večjih obrtnih delavnic in premogovnik Kanižarico. Ob izbruhu druge svetovne vojne so jo zasedli Italijani, po kapitulaciji Italije v septembru 1943 pa je dežela med Kolpo in Gorjanci postala svobodno partizansko ozemlje, kar je bil edinstven pojav ne le v drugi svetovni vojni, temveč v zgodovini vojskovanja sploh.
Sledilo je kosilo v restavraciji Bela krajina. Popoldanski program se je nadaljeval v kraju Straža pri Krškem, kjer smo obiskali Hišo frankinje Kerin.
Družinska vinogradniška kmetija mladih zakoncev s šestimi otroki nas je navdušila s čudoviti kletjo, predvsem pa strokovnostjo in prijaznostjo njenega lastnika Lojzeta. Mnogo stvari smo izvedeli o različnih vinih. Vsekakor pa je najbolj zanimiva pripoved kako so pet let razvijali posebno sladko belo vino, ki ga dobijo iz grozdja modre frankinje. Vsekakor čudovita in poučna izkušnja, ki nikogar ne pusti ravnodušnega.
Po odlični degustaciji smo v dobri družbi z večerno molitvijo zaključili naše romanje.
Lahko rečem, da imamo med sodelavci litijske in polšniške župnije zelo prijetne ljudi.Takšna popotovanja nas še posebej povežejo in načrtovanje različnih aktivnosti bo v prihodnje tudi zaradi tega lažje.
Foto: Jože Kos
