Pevski vikend v Bohinju ( 2. do 4. avgust 2024)
Poskušamo nadaljevati tradicijo. Letos spodbujeni s spomini na planinske pohode, katere je vodil Lado, in praznovanjem 50-letnice delovanja zbora. Želel sem v bližino našega očaka Triglava, a vse manj nas zmore planinske podvige v visokogorje. Pa sem iskal skalne stezice z razgledom na Triglav. In smo malo pogoljufali in se odločili za Vogel.
Za ugodno ceno smo našli nočitev v CŠOD Bohinj. V petek popoldne smo en za drugim uspešno opravili z (napovedano) gnečo na cesti. Štirje pevci, eni z družicami, pa Tejčka in Špela z družinami, smo se hitro udomačili v 'šolskem hotelu'. Žal zaradi smrti v družini ni bilo z nami nepogrešljivega Toneta Torija in družine Zore. Še pred večerjo smo si ogledali okolico in preverili temperaturo vode v jezeru.
Po večerji pa prva akcija; na ranču Mrcina v Studorju sta imela predavanje o svojih alpinističnih podvigih Marija in Andrej Štremfelj (dobra znanca Jožeta Kosa); hitro sta minili 2 urici ob slikah. Potem pa smo še malo zapeli.
Glede na slabo vremensko napoved smo zjutraj najprej pogledovali v nebo in vremenske napovedi. Ni kazalo najbolje, a smo se odpravili na Vogel. Ob čakanju na nihalko priložnost za prve pevske vaje s Špelo in Tejčko; Jože je vztrajal in vse bolje nam je šlo. Po hitrem vzponu na 1500m smo si najprej privoščili razglede v dolino in po okoliških gorah; tudi Triglav se je lepo svetil v daljavi. Obvezno fotografiranje pri srčku in ena skupinska. Pa brž na pot, da nas ne prehiti kakšna vremenska nevšečnost. Sprva prijeten sprehod po smučarskih progah, proti vrhu pa je bilo treba objeti kakšen kamen. Tudi veteran Zvone in najmlajši Leo sta z malo napora prilezla na vrh Šije. Nagrajeni smo bili z lepimi razgledi na okoliške vrhove, na Julijce in cerkljansko hribovje. Po obvezni malici pa smo z rezervno sestavo že kar ubrano zapeli: Triglav, Hišica domača, Ena ptička, … Dan smo popestrili tudi drugim planincem in nekaj tujim turistom.
Ob spustu smo občudovali šope planik, zapeli še nekaj pohodnikom.
Na Orlovih glavah smo se nekateri osvežili v gostišču. Nekateri so si privoščili vožnjo z gondolo v Žagarjev graben. Do nihalke pa smo še malo pogoljufali s sedežnico. Pri smučarskem hotelu še malo prijetnega druženja in prepevanja. Navdušeni natakar nas je skoraj spravil na ohcet. A smo se hitro znašli v kabini nihalke, zajeli sapo in zdrknili v globino. Še klepet in pesem za avstralska turista.
Popoldne smo ob presenetljivo lepem vremenu prebili na obali jezera; nekateri so se osvežili v vodi, eni pa smo vedrili v senci; ob harmoniki in kitari smo tudi prepevali.
Po večerji smo si eni privoščili osvežitev v bližnjem hostlu. Pevci smo malo pogledali pesmi za nedeljsko mašo. Pa je bil dan za nami.
V nedeljo zjutraj smo se nekateri sprehodili do turističnega centra 'pod skalco'. Ob 8. uri presenetljivo mrtvilo, le nekaj rekreativcev. Tudi ceste so bile prazne; Zinka in Tone sta nas pred deveto presenetila pri jezeru. In takoj je 'šklocal fotoaparat'. V hostlu pod Voglom smo se dobili na kavici. S Tonetom se je dalo bolj zanesljivo zapeti. V domu smo pospravili sobe, poklepetali s prijetno receptorko, obračunali, in se poslovili. Pevci smo še malo ponovili pesmi za mašo, potem pa odšli do bližnje cerkve sv. Duha. V lepo urejeni cerkvi ob jezeru se je nabralo kar nekaj faranov in turistov.
Prišel je tudi Aleš z družino in tako smo lahko zelo suvereno zapeli.
Tudi zunaj so planinske pesmi bolje zvenele.
Za likof pa smo na leseno mizo pri domu spraznili prehrambene zaloge; Fani je narezala domači kruh in meso, Zinka je prinesla škaf domačih sliv, tudi drugi smo privlekli še nekaj ostankov iz nahrbtnikov.
Pevci smo se odločili za vrnitev proti domu preko Soriške planine.
Pri brunarici Lajnar smo si privoščili pijačo, osvežil nas je tudi dež. Potem pa skozi Sorico proti Škofji Loki. V starem mestu pod gradom smo iskali in našli sladoled. Potem pa še malo zapeli v cerkvi, na ulicah in pod gradom, in vzbudili pozornost številnih gostov.
Glede na prizanesljivo vreme nam je letošnji planinski pohod lepo uspel. Za nočitev, mašo in druge priboljške pa se moramo zahvaliti Jožetu Kosu.
Foto: Zinka Tori, Stane Kmetič, Jože Kos
