Iz Belgije čez Polšnik s kolesom v Nepal
V trenutkih, ob prehodu v novo leto, ko delamo bilanco za nazaj in načrte za naprej, se je vredno za hip ustaviti in vprašati kaj dejansko šteje. Danes, na silvestrovo, ko smo se poslovili od prijatelja, ki se je poslovil pri rosnih 33. letih se to zdi še pomembneje kot kdaj prej. Bil je "fant od fare", mož z veliko začetnico in ko tako premišljujem, kaj šteje, ugotovim: štejejo nasmehi, ki jih podarimo. Štejejo iskreni pogovori. Štejejo trenutki, ko si iskreno privoščimo in v ljudeh vidimo dobro. Včasih nas morajo na to spomniti drugi, drugič za kaj takega poskrbimo sami. V iztekajočem letu se je naši družini zgodil obisk, ki nas navdihuje še danes. Povzame ga lahko znameniti stavek iz knjige Mali princ: Kdor hoče videti, mora gledati s srcem, kajti bistvo je očem nevidno. Fanny, Max in Choco so belgijska družinica na poti. Odločili so se, da ne bodo živeli v navideznem svet, kjer se nič ne da, kjer je vse težko, kjer so za vse krivi drugi in so vzeli stvar v svoje roke in krenili na pot, iz Belgije v Nepal s kolesom. Drzna poteza? Zagotovo. Ampak odločili so se v prvi vrsti poslušati sebe in živeti življenje in ga na drugi strani ne izgubljati z nepotrebnim balastom in iskanjem instant rešitev, ki nam jih ponuja tehnologija. In da se razumemo tehnologija sama po sebi ni nič kriva, krivi smo mi, ki jo uporabljamo v napačne namene. Samo spletu srečnih naključij se lahko zahvalimo, da so del svoje poti delili z nami in nas znova opomnili, da šteje biti v pomoč sočloveku. Tako Vam v prihajajočem novem letu želim predvsem tega, da bi bili čim večkrat v pomoč drugim kajti to preverjeno izpopolnjuje :) in lep preostanek praznikov. Njihovo pot sicer lahko spremljate na blogu z zanimivim naslovom The Journey to the present.
