In memoriam - Martin Voje
IN MEMORIAM - Tine Voje
Tiho si odšel prijatelj dragi,
In tvoj tenor, posebno blagi.
Nepozabne melodije slišim v glavi,
Eno o beraču, srce toplo mi napravi.
Veliko lepih pesmi skupaj smo zapeli,
Otožne, dalmatinske in ob pivskih b'li veseli.
Je naše 50 letno popotovanje, hitro res minilo,
Enkrat na stolčkih tete Pavle, v večnost se bo zlilo.
Jože Kos, Moški pevski zbor Polšnik, 19.3.2024
Pesem o beraču
VIDEO POSNETEK 2008 - Martin Voje in Jože Kos (kitara)
Kaj gledaš deček me debelo,
star sem in ne posebno lep.
Zgubano čelo, lice velo,
imam jaz že , napol sem slep.
Ljudje imajo dom in njive,
vrtove , travnike in les.
Ob potu mojem so koprive,
cvetlica tu'd je k'tera vmes.
Po svetu sem se dolgo ubijal,
pod tujo streho truden spal.
Pozimi sem se v plašč zavijal,
ki mi ga mož je usmiljen dal.
Tu vidiš deček siromaka,
ki je bridkosti mnogo užil.
Tam gori me plačilo čaka,
tam bom se večno veselil.
Po prepevanju in pripovedovanju stare mame Alojzije Nograšek pesem zapisal Jože Kos
PRIJATELJU TINETU V SLOVO
Upravljal mogočen si stroj,
Premog in para sta bila tvoj opoj,
Veliko tovora si prepeljal takrat,
Nato zeleni vlak je postal tvoj svat.
V četrtek, 14.3.2024 je prenehalo utripati srce možu, očetu, dedku, bratu in prijatelju Tinetu Voje. Pred skoraj 90 leti je na Vojetovi domačiji očetu Antonu in mami Angeli zajokal mali Tinček. Komaj si je strgal prve hlače, že je moral preizkusiti bolečino izgnanca v Nemčijo ob začetku 2. svetovne vojne. Po končani vojni so se vrnili nazaj in se skupno zagnali v postavitev kmetije nazaj v življenje. Osnovno šolo je dokončal v Polšniku in nato poklicno v Ljubljani. Veselili so ga stroji in redno zaposlitev je poiskal na železnici. Ob dodatnem usposabljanju v Kastavu nad Reko je postal kurjač in kasneje strojevodja dizel-elektro vleke. Njegova ljubezen so postali zeleni vlaki in ker je poznal jezik, je odhajal po nove vlake v Nemčijo in jih vozil v Ljubljano. Delo strojevodje je opravljal vse do upokojitve 1985 leta. Nekje ob koncu 60 let so začeli voziti z zelenim vlakom v Beograd in na teh vlakih so bile tudi stevardese. Tu je spoznal ljubezen svojega življenja Miro in danes marsikdo težko od mladih verjame, da se v skupnem življenju nista niti enkrat skregala, zakaj? Ker je bila prisotna iskrena ljubezen.
Tako sta leta 1972 stopila na skupno pot in istega leta je prišel prvi blagoslov Tine in naslednje leto še Hermina. Tako so tekla leta in veselju so dodali svoj prihod še vnuki Manca, Domen in Klemen in prav Manca je bila ob njegovih bolezenskih težavah glavna opora ženi Miri, da so skupaj poskrbele za moža in dedka.
Ob skrbi in delu v službi in kmetiji, pa si imel tudi veliko ljubezen – fantovsko-moško petje. Posledično si postal tudi ustanovni član Moškega zbora Polšnik in res smo si vsi želeli, da bi dočakal letošnjo 50- obletnico zbora. Tvoj lirični tenor je marsikomu pobožal ušesa in Sedem si rož je bil tvoj višek ljubezni do petja, rad pa si pritegnil tudi dalmatinskemu melosu. Tvoj lepi tenor pa je polepšal tudi marsikatero mašo v domači cerkvi Lurške Marije. Ker smo se tedensko in še vmes srečevali ob petju in kartah, smo postali pravi prijatelji in danes greš samo na drugo stran mavrice, v naših srcih bo pa Tine ostal za vedno. Šel si k teti Pavli, ki je zopet zapolnila še en stolček tam gori, katere je rezervirala za vse pevce Polšniškega zbora.
Spoštovani Tine, hvala ti za vse ure, ki smo jih preživeli skupaj, hvala ti za vse kar si nam dal in zdaj si odpočij v miru in brez bolečin.
ŽALOSTNO POJE POLŠNIŠKI ZVON,
KJER MARIJA JE GLAVNI CERKVENI PATRON,
NAJ TE VARNO POPELJE K BOGU V NEBO,
NAJ TVOJI DUŠI BO TAM MIRNO IN LEPO.
Kulturno društvo Pavle Voje Polšnik
Foto arhiv: Stane Kmetič
