Pevski pohod na Raduho

Člani moškega pevskega zbora Polšnik so pred leti veliko hodili v gore. Zapeli so na več slovenskih dvatisočakih, tudi na Triglavu. V naboru pesmi je tudi veliko planinskih. Zato poskušamo oživiti poletno osvežitev v slovenskih gorah ali planinah. Lani smo se sprehodili po Veliki planini.

12. avgusta 2017 se je 5 pevcev s soprogami povzpelo na Raduho. Že v petek popoldne smo se zapeljali po Savinjski dolini do koče na Loki pod Raduho. Prijeten sončen večer je kar vlekel višje. Pri koči, kjer smo naleteli na prijazen sprejem, smo se malo osvežili in ugrevali grla. Po večerji, ko se nam je pridružil še Tone Tori, smo lahko že ubrano zapeli. Oskrbniki in planinci so bili navdušeni, domačini pa so bili na praznovanju v Lučah. Noč pod streho je hitro minila. Podprli smo se z obilnim zajtrkom, potem pa že zvenela pesem. Spogledovali smo se s črnim nebom, ki je strašilo s padavinami, pa vendar smo se odločili, da odrinemo proti vrhu savinjske gore. In bilo je prav dobro; prijeten hlad brez sončne pripeke – odlično za pohod nad 2000 metrov. Uživali smo ob cvetju ob poti in v razgledih po Sloveniji in po okoliških gorah. Sebi in drugim planincem smo s pesmijo popestrili pohodniško doživetje. Pod vrhom Raduhe nas je pozdravil sam litijski župan Franci Rokavec z družino. Srečali smo tudi koroška Slovenca, ki sta navdušeno prisluhnila našemu petju. Pri spustu smo se preizkušali v orientaciji po Sloveniji. Pri kapelici sv. Križa smo se zahvalili za ugodno vreme. V koči smo si privoščili še topel obrok, potem pa smo se poslovili od prijaznih oskrbnikov. Sledila je ekskurzija po gornji Savinjski dolini. V Lučah se je še vedno dogajalo (veselica). V Solčavi smo se oglasili v salonu Rinka (Zavod za turizem in trajnostni razvoj Solčavskega). Imajo veliko lokalnih prospektov, prodajo rokodelskih umetnin, bife,… Nekaj smo spili, potem pa zapeli. Obiskovalci so ploskali, pridružila se je nova direktorica in z Jožetom sta takoj dogovarjala sodelovanje. Nadaljevali smo proti Logarski dolini in se po dobro urejeni cesti peljali v Matkov kot, zadnji kotiček doline. Na Matkovem, veliki in urejeni gorski kmetiji, sta nas toplo sprejela gostitelja Klemen in Janja, in drugi člani družine. V raju pod gorami pesem kar sama privre na dan. Večina objektov je v lesu, kar nudi prijeten ambient za turistično dejavnost. Čuti se srčnost domačinov, da vztrajajo v tem zahtevnem okolju. Po pristni večerji pa je spet donela pesem v prijetni sobi ob krušni peči. Mladi gospodar Klemen je dober pevec, igra tudi na frajtonarico, po prepevanju ob njegovih citrah pa smo se kar težko ločili. Zaključili smo v kampu Menina pri Rečici ob Savinji, kjer je letovala Torijeva Klavdija z družino. Prijetno okolje z izvirnimi lesenimi postavitvami in mladostno vzdušje v svežem večeru nas je spet privzdignilo. V prijetnem lokalu smo zapeli in naleteli na navdušenje večinoma tujih gostov.

Z zelo dobrimi občutki in lepimi spomini smo se pozno zvečer srečno vrnili domov.

Želim, da bo naslednje leto še boljša udeležba in še več veselja.

Foto: Zinka Tori in Jože Kos 

 

 
Klikni slike za povečavo

Všeč? Delite z drugimi.