Gostovanje pevcev v deželi Ivana Cankarja

Na polšniški klanec je legel sneg. Prijetno bi bilo sesti pred topel kamin in srebati skodelico tople kave. Še posebej, če je grlo že malo raskavo in od mraza načeto. "Lahko bi hodil brez roke, brez očesa, da celo brez nosa bi se dalo živeti ... A kadar človek nima prepričanja, tedaj je samo še senca brez telesa, knjiga brez vsebine ..."  (Ivan Cankar, O človeku, ki je izgubil prepričanje). V rahlo okrnjeni zasedbi je prepričana karavana najbolj prekaljenih pevcev MoPZ Polšnik  odrinila toplemu sprejemu nasproti. V kraje Ivana Cankarja, v goste na praznični koncert MePZ enakega imena. Kar nekaj pomladi je že minilo od zadnjega srečanja, pa so še vedno 'fajn' gostitelji. Tonska vaja in ozvočenje sta nam takoj dala vedeti, da so pripravili nekaj posebnega. Otvorili so domači, energija je bila dobra in prijetno vzdušje se je z vsako pesmijo stopnjevalo. Polhkarski možakarji niso zatajili in poleg super izvedbe dodali še nekaj mimike in koreografije. Sosed sosedu je pritegnila celo sklepne Preloške muzikante. Morda kdaj slišimo tudi malo drugačen aranžma - komaj čakam, da pridejo tudi oni v goste na kak skupen projekt! Malo so potarnali o okrnjeni zasedbi, a neobremenjeno navdušili z nabrušenim in dovršenim spremljanjem dueta pevk. Pika na i pa je bil izbor cvetja - amarilis, ki pomeni lepoto in ponos. Namreč ponosen sem, da sem lahko v sivi polšniški uniformi in z lesenim metuljčkom, stal sivim eminencam ob strani v tem prijetnem predprazničnem večeru. Ki se je nadaljeval v druženje, dokler ni zazvenela tradicionalno zadnja, Lahko noč vam mi želimo (in še pridemo!).

Foto: Zdravko Kogovšek in Miro Malneršič

 

 
Klikni slike za povečavo

Všeč? Delite z drugimi.